Pet možnih vojn, pred katerimi strokovnjaki svarijo svet

Letos sta se že uresničila dva od najbolj spremljanih potencialnih konfliktov – maja so rakete preletele mejo med Indijo in Pakistanom, junija pa je izbruhnila "12-dnevna vojna" med Izraelom in Iranom zaradi iranskega jedrskega programa. Čeprav se je spor med Indijo in Pakistanom hitro končal, pa posledice izraelskega uspeha v Iranu ostajajo nejasne, piše bruseljski portal Politico.

Letošnje poletje, ko obeležujemo 80 let od konca druge svetovne vojne, prinaša opozorilo: svet je bližje velikim regionalnim ali celo globalnim spopadom, kot se zdi. Napetosti dodatno stopnjujejo nove vojaške tehnologije - od avtonomnega orožja do dronov, ki brišejo meje med klasičnim in sodobnim vojskovanjem.

Po analizah ameriških obveščevalcev in geopolitičnih strokovnjakov, ki jih navaja Politico, obstaja poleg Bližnjega vzhoda še pet kriznih žarišč, kjer bi lahko v naslednjih petih letih izbruhnili konflikti z resnimi posledicami.

Sprti sosedi z jedrskim orožjem: Indija in Pakistan

V začetku maja je svet zadrževal dih, ko je grozil eden najnevarnejših jedrskih scenarijev doslej - resen konflikt med Indijo in Pakistanom. Po terorističnem napadu konec aprila v spornem območju Kašmir je sledila večdnevna izmenjava raketnih napadov na vojaške baze na obeh straneh meje. Preden je prišlo do prekinitve ognja, pri čemer naj bi posredovala tudi administracija Donalda Trumpa, je šlo za najhujšo zaostritev v odnosih med državama v zadnjih desetletjih, poroča Politico.

Kaj je na kocki:

Indija in Pakistan sta med državami, ki sta morda najbližje dejanski uporabi jedrskega orožja. Po podatkih Biltena jedrskih znanstvenikov ima Pakistan okoli 170 jedrskih konic, Indija pa približno 180. Kakršnakoli jedrska izmenjava v Južni Aziji bi bila katastrofalna - uničujoče posledice za ljudi in okolje v regiji bi se hitro razširile tudi globalno, navaja Politico. Poleg gospodarskih pretresov in radioaktivnih vetrov bi tako imenovana jedrska zima ogrozila pridelavo hrane, najprej na Kitajskem in nato še v drugih delih sveta.

Zakaj bi se to lahko zgodilo:

Majski incident je razkril, kako hitro lahko spor med Indijo in Pakistanom uide izpod nadzora. Napadi na vojaške baze namreč rušijo poveljniško infrastrukturo in zmanjšujejo možnost nadzorovanega odziva, opozarja Christopher Clary iz Henry Stimson Centra. Strokovnjaki dodajajo, da je konflikt med državama izjemno nepredvidljiv, še posebej zaradi pakistanskega nizkega praga za uporabo jedrskega orožja, notranjepolitičnih pritiskov in pomanjkljivih jedrskih strategij na obeh straneh, poroča Politico.

Zakaj je konflikt malo verjeten:

Obsežna vojna med Indijo in Pakistanom bi imela za obe državi uničujoče posledice. Kot je za Politico pojasnil Clary, se tako New Delhi kot Islamabad že soočata z vrsto drugih izzivov. Indija predvsem s strateškim tekmovanjem s Kitajsko, Pakistan pa z upori v pokrajini Belučistan ter na območjih ob meji z Afganistanom.

Skrb vzbujajoča invazija: Kitajska in Tajvan

Kitajski predsednik Ši Džinping si odkrito prizadeva za priključitev Tajvana Kitajski, poroča Politico, pri čemer poudarja, da Tajvan in celinsko Kitajsko v zgodovini nikoli ni nadzorovala ista vlada. Ši se tudi zaveda, da se prebivalstvo Tajvana vse bolj odmika od kakršnegakoli interesa za združitev s Kitajsko.

Kaj je na kocki:

Tajvan je danes lakmusov test za vprašanje, kdo bo vodil svetovni red v 21. stoletju - ZDA ali Kitajska, poroča Politico. Čeprav Washington uradnega obrambnega sporazuma s Tajvanom nima, že dolgo zagotavlja pomoč, a obstajajo dvomi, ali bi jo Trumpova administracija ponudila tako odločno kot prejšnje.

Ameriške vojaške simulacije kažejo, da bi v spopadu s Kitajsko ZDA hitro izčrpale zaloge orožja in utrpele ogromne izgube, morda celo večje kot v vietnamski in korejski vojni skupaj, in to že v prvih mesecih.

Zavzetje Tajvana bi pretreslo razmerja sil v regiji - države jugovzhodne Azije, pa tudi Japonska in Južna Koreja, bi lahko ob izgubi zaupanja v ZDA začele iskati varnost drugje ali celo razvijati lastno jedrsko orožje.

Zakaj bi se to lahko zgodilo:

Po nekaterih ocenah je Ši postavil leto 2027 kot cilj, do katerega naj bi bile kitajske oborožene sile pripravljene na morebitno invazijo Tajvana. Kitajska zato vse pogosteje izvaja vojaške vaje.

Hkrati se Ši vidi kot prelomna figura v kitajski zgodovini, ki želi pustiti jasno zapuščino. Okrepil je nadzor nad Tibetom, v celoti podredil Hongkong, a Tajvan mu še vedno uhaja.

Zakaj je konflikt malo verjeten:

Ni jasno, koliko zaupanja ima Ši Džinping v svojo vojsko, ki po ocenah strokovnjakov velja za skorumpirano in neizkušeno, hkrati pa so jo v zadnjih letih pretresale številne čistke - kar kaže, da Ši nima popolnega nadzora nad njenim vrhom.

Invazija čez Tajvansko ožino bi bila ena najzahtevnejših vojaških operacij sodobnega časa, Kitajska pa bi jo izvedla z vojsko, ki kljub sodobni opremi skoraj nima bojnih izkušenj.

Poleg tega ima Peking na voljo tudi alternativne možnosti, ki ne vključujejo neposredne invazije - denimo pomorsko blokado ali uveljavljanje carin za tovor. Tudi takšne taktike bi lahko sčasoma dosegle podoben rezultat kot vojaška okupacija, a bi bilo za ameriške politike mnogo težje opravičiti vstop v konflikt, še posebej, če bi šlo zgolj za nadzor nad trgovinskimi tokovi.

Preizkus Nata: Rusija in baltske države

Če bi se Vladimir Putin odločil za napad na tri majhne baltske države, bi po poročanju Politica lahko dosegel dva cilja: pridobil ozemlje, za katerega verjame, da je zgodovinsko rusko, in hkrati preizkusil zavezanost Nata ter Evrope.

Nekdanji litovski zunanji minister Gabrielius Landsbergis je za Politico opozoril, da bi Rusija lahko uporabila prikrite, manj opazne napade, s katerimi bi postopoma destabilizirala sosede.

Kaj je na kocki:

Napad na katerokoli od treh baltskih držav bi bil neposreden preizkus ameriške zavezanosti Natu. Negotova podpora Donalda Trumpa Natu in Evropi pa ta scenarij dela še privlačnejši za Putina, poroča Politico.

Tudi če bi se ZDA izognile takojšnjemu odzivu, ostaja vprašanje: kaj, če bi druge članice Nata posredovale, Rusija pa bi odgovorila z napadi na Poljsko, Nemčijo ali Združeno kraljestvo – države, ki bi jih bile ZDA morda bolj pripravljene braniti kot Baltik.

Zakaj bi se to lahko zgodilo:

Putin že dolgo odkrito stremi k obnovi Sovjetske zveze oziroma meja nekdanjega ruskega imperija - od Gruzije in Moldavije do Ukrajine in baltskih držav. Ob tem poskuša spodkopati zahodni liberalni red, ki ga vidi kot glavni razlog za padec ruskega vpliva, piše Politico.

Najmočnejši dokaz zahodne nemoči bi bil, če bi se izkazalo, da so varnostna zavezništva prazne obljube in da Zahod dopušča ponovno okupacijo baltskih držav.

Zakaj je konflikt malo verjeten:

Možnost ruskega napada na Baltik je močno povezana z razpletom vojne v Ukrajini, kjer je ruska vojska po ukrajinskih ocenah v treh letih izgubila okoli milijon ljudi - mrtvih, ranjenih in pogrešanih - ter velik del orožja in mehanizacije. V takšnih razmerah bi bil nov spopad na baltski fronti za Moskvo izjemno tvegan, navaja Politico.

Napetosti na meji: Kitajska in Indija

Tako kot s Pakistanom ima Indija tudi s Kitajsko dolgoletne mejne napetosti, ki segajo v čas britanske kolonialne vladavine. Leta 1914 sta Velika Britanija in Tibet določila mejo z Indijo, vendar je Kitajska nikoli ni priznala.

Leta 1962 so kitajske enote poskušale zavzeti ozemlje, ki ga je imela Indija za svojega, kar je privedlo do enomesečne vojne, v kateri je umrlo več tisoč ljudi. Po spopadih je Peking enostransko začrtal novo mejo, imenovano "Linija dejanskega nadzora" (Line of Actual Control).

V naslednjih desetletjih so se napetosti stopnjevale. Leta 1967 je bilo ubitih več sto vojakov na obeh straneh, v 80. letih pa je bil nov konflikt za las preprečen, ko je Kitajska indijske vojaške vaje napačno razumela kot priprave na napad.

Kaj je na kocki:

Vsak morebitni spopad na tej meji vključuje nevarno asimetrijo. Indija ima v dosegu kitajskega orožja veliko bolj gosto poseljena območja, kot jih ima Kitajska na svoji strani, navaja Politico.

Zakaj bi se to lahko zgodilo:

Regija je izjemno občutljiva za napačne presoje in hitre eskalacije. Napetosti so tako visoke, da indijskim in kitajskim vojakom na meji celo prepovedujejo nošenje strelnega orožja. To pa ni preprečilo izbruhov nasilja. Leta 2020 so visoko v Himalaji vojaki obračunavali z golimi pestmi, kamenjem, železnimi koli in palicami, ovitimi v bodečo žico. V spopadih je umrlo najmanj 20 indijskih vojakov, kitajskih žrtev pa je bilo verjetno še več.

Dodaten dejavnik tveganja je odsotnost kriznih mehanizmov, saj ni rednih diplomatskih stikov niti sporazumov o preprečevanju incidentov. Kitajska se takim dogovorom namenoma izogiba, saj jih vidi kot omejevanje svojega vzpona – ne le v odnosih z Indijo, ampak tudi z ZDA in drugimi državami, poroča Politico.

Zakaj je konflikt malo verjeten:

Kljub napetostim se zdi malo verjetno, da bi Peking ali New Delhi tvegala vojno zaradi oddaljenega in strateško omejenega območja, še posebej ob pričakovanem mednarodnem pritisku za umiritev razmer.

Obe državi imata tudi pereče notranje izzive. Indija potrebuje stabilno gospodarsko rast, Kitajska pa se sooča z upadanjem delovno aktivnega prebivalstva. Nekateri zadnji kitajski signali celo kažejo, da Peking išče načine za izboljšanje odnosov z nezaupljivo Indijo, namesto da bi jih še dodatno zaostroval, še navaja Politico.

Neskončna vojna: Severna in Južna Koreja

Korejska vojna se uradno nikoli ni končala, kar še danes občutita tako visoko razvita Južna Koreja kot izolirana Severna Koreja.

Med državama že več kot šest desetletij obstaja demilitarizirano območje (DMZ), dolgo 250 kilometrov. Ob njegovih robovih, približno 4 kilometre narazen, stoji eden najbolj utrjenih in militariziranih območij na planetu - s topništvom, minami in vso prestolnico Seul v neposrednem dosegu severnokorejskih raket, poroča Politico.

Kaj je na kocki:

Ogromno. Severna Koreja ostaja ena najmanj razumljenih držav na svetu. Obveščevalne službe Zahoda pogosto ostajajo v temi, kar jim otežuje pravočasno napovedovanje potez režima. Na polotoku je stalno nameščenih okoli 30.000 ameriških vojakov, ki bi bili v primeru spopada med prvimi tarčami, navaja Politico.

Zakaj bi se to lahko zgodilo:

Severna Koreja je država v razkroju, ki jo pestijo lakota, gospodarska izolacija in represivni režim. Kim Džong Un se opira na jedrski arzenal, ki ga je doslej varoval pred usodo drugih diktatorjev, kot sta bila Sadam Husein in Moamer Gadafi. Če bi zaznal priložnost ali grožnjo svoji oblasti, bi se lahko odzval nepredvidljivo in brez zadržkov, poroča Politico.

Korejski polotok bi lahko postal tudi posredna žrtev širših globalnih kriz. Morebitni kitajski napad na Tajvan ali omajana ameriška zavezanost obrambi Evrope bi lahko načela zaupanje v varnostne obljube ZDA. Ankete kažejo, da kar 70 odstotkov Južnokorejcev podpira razvoj lastnega jedrskega orožja.

Zakaj je konflikt malo verjeten:

Kljub razvitim jedrskim zmogljivostim ostaja vprašanje, kako zanesljiv je severnokorejski arzenal in ali ga je sploh mogoče uporabiti natančno in učinkovito. Nekateri analitiki ob tem menijo, da je korejski polotok trenutno v najstabilnejšem obdobju zadnjih let. Kim Džong Un pa se lahko ob vrnitvi Donalda Trumpa v Belo hišo - predsednika, ki ga je dvakrat osebno gostil na vrhu - počuti varnejšega, kot bi se sicer.

ZDA kot največji globalni joker

Geopolitična prihodnost je po naravi nepredvidljiva – zgodovina se le redko odvija po načrtih in vedno prinaša neznanke. Kar pa danes posebej skrbi Washington in njegove zaveznike, je dejstvo, da se država, ki je nekoč veljala za največji steber svetovne stabilnosti – Združene države Amerike – zdaj kaže kot največji globalni "joker", piše Politico.

Največja grožnja morda sploh ne prihaja iz konfliktov, ki jih strateški analitiki desetletja preigravajo v vojnih igrah in simulacijah. Prelom svetovnega reda bi se lahko zgodil povsem nepričakovano – denimo prek tvita sredi noči ali objave na Truth Social, ki bi pretresla mednarodno skupnost, še navaja Politico.